SI | EN

Žiga Brank & Dunja Robotti

ZKP (2010)

H. W. Ernst: Introduction and Variations on an Irish Tune “The Last Rose of Summer”

W. A. Mozart: Sonata for Piano and Violin, KV 301
1. Allegro con spirito
2. Allegro

L. van Beethoven: Sonata for Piano and Violin, Op. 96
1. Allegro moderato
2. Adagio espressivo
3. Scherzo
4. Poco Allegretto



Heinrich Wilhelm Ernst (1814-1865) je bil violinist, rojen v Brnu. Izobraževal se je na dunajskem konzervatoriju. Bil je eden velikih mojstrov svojega instrumenta, virtuoz. Velik vpliv nanj je imel Niccolò Paganini, ki ga je Ernst slišal na Dunaju leta 1828. Nato mu je sledil in poslušal njegove koncerte, da bi se učil in prekosil tako imenovanega "vražjega violinista". O nenehnem tekmovanju z velikim virtuozom pričajo tudi številne kompozicije H.W.Ernsta, ki sodijo med tehnično najbolj zahtevna dela, pisana za violino. Med te uvrščamo tudi ciklus šestih polifoničnih etud, ki jih je napisal že upokojen v Nici.

Introdukcija in variacije na irsko temo "Poslednja vrtnica" nastopi v tem ciklusu kot zadnja. Po strukturi je skladba podobna Paganinijevim kompozicijam; sestavljajo jo uvod, tema in virtuozne variacije. Paganini je v svojih skladbah največkrat uporabljal teme in arije iz italijanskih oper. Variacije, ki so sledile, so bile za poslušalce osupljive zaradi neverjetnih tehničnih sposobnosti, ki jih je Paganini z izvedbo izkazoval. V tem primeru je drugače, kar se opazi že v temi, ki si jo je Ernst izbral. "Poslednja vrtnica" je ljudska melodija irskega izvora, ki ne nosi svojega imena zaman. Tema je topla, enostavna in romantična. Tako tudi elementi violinske tehnike, predstavljeni v variacijah, kot so arpeggi, richocheti, dvojni flageoleti, akordi, pasaže po eni struni, pizzicati, ne izzvenijo v službi tehnične osupljivosti in koncertne dramatike, temveč služijo glasbi. Zelo znana je na primer četrta variacija, duet na enem samem instrumentu, kjer ob spremljavi hitrih razloženih akordov istočasno zazveni tema "Poslednja vrtnica"- tokrat v pizzicatih.

Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756-1791) (ali Johannesa Chrysotomusa Wolfgangusa Theophilusa Mozarta, kot se glasi njegovo krstno ime) vedno enačimo z enostavnostjo, igrivostjo in genialnostjo. Svoje prve violinske sonate je pisal že v otroštvu. Kljub temu, da je Sonata za klavir in violino KV 301 nastala v njegovem kasnejšem obdobju, ima zelo mlad karakter. Napisana je bila v Mannheimu, ko je imel Mozart 22 let. Takrat je bil že izkušen komponist violinskih del, saj je svoje koncerte za violino spisal že dve leti prej. Zanimivo, da se tema te sonate dotika enakih elementov, kot jih nosi irska tema "Poslednja vrtnica". Še več kot to: osnovni glasbeni gradniki, melodični in harmonični, ki določajo karakter in atmosfero, so popolnoma enaki.



W. A. Mozart: Sonata za klavir in violino, št. 1 v G- duru, KV 301





H. W. Ernst: Introdukcija in variacije na temo "Poslednja vrtnica"






Lahko bi rekli, da je bil Mozart velik romantik, ki je živel v obdobju klasicizma.
Njegova genialnost se kaže v tem, kako je moč uporabiti tako osnovne gradnike, kot jih lahko srečamo tudi v ljudskih pesmih, iz njih zložiti temo sonate in na osnovi nje razviti celotno kompozicijo.

Enako mojstrstvo opazimo tudi pri Ludwigu van Beethovnu (1770-1827), ki je med mojstri kompozicije znan kot eden največjih "arhitektov". Njegovo ljubezen do pastoralne atmosfere in preprostih motivov je moč čutiti tudi v njegovi zadnji, štiristavčni sonati za violino in klavir, op. 96. Ta sonata je v kontrastu s prejšnjima deloma na zgoščenki, saj sta obe kompoziciji, "Poslednja vrtnica" in Mozartova sonata, deli mlajšega karakterja. Mnogi glasbeniki imenujejo to sonato "transcendentalna". Uvodni motiv odpre to veliko sonato v drugačnem, bolj oddaljenem karakterju. Glasbeni elementi, ki jih skladatelj uporablja že na začetku prvega stavka, so spet zelo enostavni in natančno uporabljeni. Vsem ljubiteljem te sonate je, na primer, poznan del z enostavnimi razloženimi akordi po uvodnih frazah prvega stavka: njihove menjave bi nas nedvomno spominjale na delo kakšnega romantičnega skladatelja, ki bi z njimi izražal toplino, vendar pa je tukaj pri Beethovnu lega akordov skupaj z violino tako visoka, da le-ti v izrazu ne prinesejo več topline, temveč nekaj nedotakljivega in občudovanja vrednega.
Naslednji stavki so si po značaju različni. Drugi stavek z motivom iz klavirske sonate "Lebewohl" – slovo, izraža umirjenost, liričnost, osebno izpoved. Tretji stavek, ki je kompozicijsko izjemna mojstrovina, skoraj virtuoznost – Scherzo, je edini del sonate, v katerem se Beethoven pokaže v svojem ognjevitem značaju. Zadnji stavek izraža največjo skromnost, enostavnost in ljudskost. Na najbolj preprost način je predstavljena tema s skoraj plesnim značajem, ki ji sledijo variacije. V prispodobah bi lahko rekli, da je v tej sonati Beethoven človek, ki rad hodi v gore. Občuduje njihovo veličino, modrost, lepoto (prvi stavek). Tako lahko najde svoj mir (drugi stavek), svojo ognjevitost in strast (tretji stavek) in ljubezen do narave (pastoralni četrti stavek).

News & Events

12. 8. 2023

Poletna šola
Poletna šola v Izoli bo potekala od 12.8.2023 do 20.8.2023.