SI | EN

Niccolo Paganini: 24 Capricci, op. 1

ZKP (2016)

1. Andante
2. Moderato
3. Sostenuto-Presto-Sostenuto
4. Maestoso
5. Agitato
6. Lento
7. Posato
8. Maestoso
9. Allegretto
10. Vivace
11. Andante-Presto-Tempo I
12. Allegro
13. Allegro
14. Moderato
15. Posato
16. Presto
17. Sostenuto-Andante
18. Corrente-Allegro
19. Lento-Allegro assai
20. Allegretto
21. Amoroso-Presto
22. Marcato
23. Posato
24. Tema. Quasi Presto-Variazioni-Finale



Okrog leta 1810 se je v zgodovini violinske igre pojavilo novo obdobje. Takrat je na- mreč začel svojo slovito in bleščečo kariero italijanski virtuoz Niccolò Paganini, rojen 27. oktobra 1782 v Genovi. Umetnika se je hitro oprijel vzdevek »vražji violinist«, saj je postavil nove mejnike violinske igre, kot je zapisal nemški romantični skladatelj Robert Schumann. Nikomur pred njim ni uspelo tehnike lokovanja in prstne tehnike tako razviti, da bi bilo mogoče na tem strunskem glasbilu izvajati bleščeče pri- redbe opernih odlomkov ali pa najzahtev- nejše pasaže in druge tehnične »vragolije«. Umetnik je bil v tem neprekosljiv!
Na Paganinijevih zmagoslavnih turnejah po vsej Evropi je navdušeno občinstvo oboževalo skrivnostnega umetnika visoke rasti in slokega stasa, poklicni glasbeniki pa si niso mogli in znali predstavljati, kako je virtuoz iz violine izvabljal tako čudežne zvoke. Paganini je bil brez dvoma prvi, ki je svojo osupljivo tehniko igranja namenil natanko določenemu cilju: občinstvo je želel »začarati«, in to mu je tudi popolnoma uspelo! Ne preseneča, da je vselej igral le svojo lastno glasbo ter rad posegal po operni literaturi, ki jo je priredil za svoj instrument. Zlasti blizu mu je bila pri tem zapuščina Gioacchina Rossinija.
Kljub želji po ugajanju pa Paganini ven- darle ni bil samo »artist«, neprekosljiv violinist in tisti, ki bi se zadovoljil le s tehnično brezhibno igro. O tem so pisali nekateri skladateljevi sodobniki, med njimi je Franz Schubert maja 1828 ob violinistovem nastopu na Dunaju zaslutil, da je v »Paganinijevem Adagiu slišal peti angela«. In operni skladatelj Meyerbeer, ki je imel izkušnjo, kako se je moč igrati z občutji občinstva, je zapisal: » Tam, kjer naše razmišljanje preneha, nadaljuje Paganini!« Niccolò Paganini je imel močan vpliv tudi na svoje skladateljske sodobnike. Franz Liszt je priznal, da njegova izpiljena kla- virska tehnika nikdar ne bi bila taka brez zgleda Paganinijeve virtuozne violinske igre. Hkrati pa so se Schumann, Brahms, pozneje Blacher in Lutosławski ter drugi čutili ob violinistovi virtuoznosti na meji izvedljivosti izzvane za nastanek nekaterih zanimivih glasbenih del.
Paganini je gotovo tisti, ki je zaslutil dosti pozneje nastalo »kulturno industrijo«, ki dandanes obvladuje umetniški svet in pri kateri magična pojava večkrat prekriva ra- cionalno bitje. Virtuoz je to zgodaj spoznal: »Moje glasbe ni tako enostavno napisati, kot se morda zdi; publika od mene zahteva vselej nekaj neobičajnega, nekaj presenetljivega in si želi poslušati vedno daljše skladbe: to pa zahteva tehten premislek.«
Še preden je Niccolò Paganini začel svoj zmagoviti umetniški pohod po Evropi, so poznavalci že poznali skladbo Ventiquattro capricci per violino solo, op. 1, ki pomeni nič manj kot kompendij vseh tehničnih in izra- znih novosti ter hkrati bleščeče nasprotje takrat še neznanim sonatam in partitam za violino solo Johanna Sebastiana Bacha. Capricci, teh je 24, so nastajali v letih od 1802 do 1817. Gre pravzaprav za etude, v vsaki je obravnavano posebno tehnično vprašanje, vsaka pa ima tudi svoj posebni muzikalni značaj.
Skladatelj je capricce posvetil »vsem ume- tnikom«, čeprav so v rokopisu navedena posamezna imena Paganinijevih sklada- teljskih kolegov. Za zadnji, 24. capriccio pa si je avtor hudomušno izbral sebe: »Niccolò Paganini, na žalost že pokopan«.
To, da so capricci posvečeni vsem umetnikom, je Robert Schumann pospremil z mislijo, da je skladatelj želel povedati, da je njegova glasba dosegljiva za izvedbo le najboljšim umetnikom. Hkrati je nemški romantik tudi zapisal, da so capricci brez dvoma tehnično izvedbeno najtežja lite- ratura, napisana za violino. Še dandanes pomenijo preizkusni kamen za vse poklic- ne violiniste in še dandanes so te drobne, a hkrati izoblikovane umetnine sposobni izvesti le najboljši umetniki.

Monika Kartin

News & Events

9. 11. 2017

Koncert
Narodno pozoriste Sarajevo

W.A.Mozart: Overtura k Carobni piscali
L. van Beethoven: Violinski koncert, op. 61
L. van Beethoven: Simfonija st. 7, op. 92

Slaven Kulenović, dirigent
Žiga Brank, violina

18. 9. 2017

Glasbeni svet Sherlocka Holmesa
Kazinska dvorana SNG Maribor ob 19:30

Nuška Drašček Rojko, mezzosopran
Žiga Brank, violina
Petar Milić, klavir
Igor Velše, povezovalec

Domen Marinčič, prevod, priredba in scenarij

Spored
Besedila: Arthur Conan Doyle
Glasba: Felix Mendelssohn, Nicolò Paganini, Peter Iljič Čajkovski, Frédéric Chopin, Jacques Offenbach, Johannes Brahms, Pablo de Sarasate, Orlando di Lasso

7. 9. 2017

Recital
Abonmajski ciklus Musikabende Graz

R. Schuman: 3 romance
J. Brahms: Sonata za klavir in violino v G - Duru
L. van Beethoven: Sonata za klavir in violino "Kreutzer"

Žiga Brank, violina
Petar Milič, klavir