CD izdaje

Beethoven Violin concerto

Štirje udarci na pavke poslušalca vpeljejo v enega najpomembnejših in najbolj cenjenih violinskih koncertov, Violinski koncert Ludwiga van Beethovna. Posvečen je bil violinistu Franzu Clementu, ki ga je leta 1806 tudi premierno izvedel. S prihodom številnih virtuozov je kompozicija klasičnega koncerta vodilno vlogo solista še bolj potisnila v ospredje. V Parizu se je začela razvijati francoska violinska šola, katere predstavniki G. B. Viotti, R. Kreutzer in P. Rode so napisali številne virtuozne violinske koncerte. Orkester je po večini služil zgolj spremljavi muzikalnih idej, ki so bile osnovane v violinskem glasu. Omenjeni violinisti so Beethovna navdihovali in vplivali na njegov slog pisanja za violino. Njegova znana koncertna sonata v A-duru je posvečena violinistu R. Kreutzerju, zadnjo violinsko sonato je premierno izvedel violinist P. Rode, vpliv G. B. Viottija pa lahko zasledimo tudi v romancah za violino in orkester.
Violinski romanci v G-duru in F-duru sodita poleg violinskega koncerta med Beethovnova najbolj prepoznavna dela za violino in orkester. Izdani sta bili kot samostojni deli, vendar bi lahko kot počasna stavka spadali v večjo koncertno obliko. V dialogu umirjenega razpoloženja podaja elegantno, subtilno melodiko orkestru v ospredje postavljen violinski glas.
Ne glede na tradicijo solističnih del in romantično virtuozni razvoj violinskega koncerta ohranja Beethovnov Violinski koncert glavne muzikalne ideje po večini v orkestru. Violinski glas pa, ravno nasprotno tradiciji, te ideje samo spremlja, obarva, ornamentira in jih dopolnjuje v smislu improvizacije. Vsebina celotne slike je osnovana na orkestru in delo je v svojem bistvu velik koncert za orkester z dodano violino. V rokopisu lahko zasledimo poleg številnih avtorjevih dopolnitev in popravkov tudi alternativne možnosti violinskega parta, ki bi jim lahko rekli izpisane improvizacije. Violinski koncert ob svoji premieri ni požel velikega navdušenja, vendar je več kot prestal preizkus časa, dokazal svoj komponistični in vsebinski presežek in postal opevan kot eden izmed največjih violinskih koncertov. Koncert brezčasne, globoke, nežno romantizirane poetike v začetku prevevata spomladanski zanos in sveža energija, ki v delu tudi doživi svojo jesen in reminiscenco. Tako za poslušalca kot za interpreta je to glasbena zgodba štirih letnih časov življenja.

DEBUSSY | RAVEL | FAURE

Glasbene miniature živijo v svetu svojega razpoloženja, so pesmi brez besed, ki lahko v kratkem času povedo dolgo misel. Tako kot so besede samo sredstvo, prek katerih veliki pesniki posredujejo več kot le besedo, esenco sporočilnosti, je tudi glasba tovrstno sredstvo. Obdobje fin de siècla v glasbeni literaturi predstavlja markantne inovacije, ki so v glasbenem izražanju odpirale nove svetove. Subtilnost harmoničnega sveta Gabriela Faurèja, preskoki v razumevanju tonalnega sveta Clauda Debussyja in raznoliki vplivi ter eksperimentiranje Maurica Ravela so zaznamovali novo obdobje in večkrat citirana misel »glasba se začne, ko se beseda konča« (H. Heine) je morda pol stoletja pozneje dobila še globlji pomen. Ta album predstavlja v svojem bistvu občudovanje in poklon velikim »prevajalcem« neizrečenega in neopisljivega v glasbeni jezik, izbor kompozicij treh francoskih mojstrov. Ravelova znana Pavane pour une infante défunte služi kot preludij k osrčju impresionističnega albuma. Pri izboru del sva želela vključiti dve izmed najpomembnejših sonat iz repertoarja za violino in klavir (Debussy sonata, Ravel sonata), katere bi spremljale krajše skladbe, nič manj mojstrske, najočarljivejše. Prestale so preizkus časa (Faurè Berceuse) in izražale medsebojno spoštovanje (Ravelov poklon Berceuse sur le nom de Gabriel Faurè). Tako se nisva ozirala tudi na dejstvo, da so nekatere miniature pisane za različne zasedbe in sva se poslužila priredb za violino in klavir (Claire de lune, Deklica z lanenimi lasmi). V dobi, kjer umetna inteligenca poizkuša odgovoriti na neodgovorjeno vprašanje, občudujmo prav to – neizrečeno, neopisljivo (Après un rêve).

Youtube

L. van Beethoven: Sonata no. 5 "Spring"

V času krize koronavirusa 2020, samoizolacije, posneto na digitalni klavir (Roland FP7) in violino.

Poslušaj

E. Ysaye: Solosonata op. 27, št. 6

Šesta sonata, morda tehnično najbolj zahtevna, je posvečena takrat zelo znanemu španskemu violinistu Emanuelu Quirogi, ki je s svojo violinsko igro veliko svojih sodobnikov, med njimi tudi Ysayeja, spominjal na Pabla de Sarasateja. Po nekaterih zapisih je Ysaye v tej sonati, bolj kot v ostalih, violinistične tehnične in izrazne elemente prilagajal umetniku, kateremu jo je posvetil. Quiroga sonate nikoli ni javno izvedel. Enostavčna sonata v velikem zamahu zaključi veliki ciklus sonat, s katerimi je Ysaye odprl nove poti in razsežnosti violini.